ŠKRAPLJE PRI ŠEMPOLAJU IN IN LISIČJA LUKNJA

Škraplje v apnencu pri Šempolaju in jama Lisičja luknja sta geološka znamenitost vsedržavnega pomena. Taki geološki objekti so naravni pojavi, oz. posebnosti krajine, ki predstavljajo geodiverziteto nekega prostora, ki je posledica procesov, ki so oblikovali naš planet. Njihova zaščita je ključnega pomena za ohranjanje celovitosti ekosistemov.

ŠKRAPLJE PRI ŠEMPOLAJU

Široko apnenčasto skalnato območje ob stezi tvorijo kraške škraplje. Dež je stotisoče let razjedal apnenec in ustvarjal čudovite oblike, ki jih po vsem svetu poznajo z imenom “kraški pojavi”.

Na površini je skalnata gmota prekrita z malimi brazdami. Poleg teh so še razpoke, špranje, večje in manjše luknje ter škavnice, ki so mala naravna korita okrogle ali podolgovate oblike z ravnim dnom. V podzemlju pa nastajajo jame: na tržaškem in goriškem krasu jih je bilo doslej odkritih več kot 3000, od največjih in najbolj znanih, kot je Briška jama, do takih, ki merijo le nekaj metrov.

Zaradi izredno nalomljene površine kamnine deževnica hitro izgine v podtalje, topi in s seboj odnaša apnenec v obliki raztopljene soli.

LISIČJA LUKNJA

V italijanščini poznana z imenom Lindnerjeva jama, ki ga je dobila po Antonu Frideriku Lindnerju, pomembnem raziskovalcu, ki je leta 1841 odkril reko Timavo na dnu Trebenske jame (Labadnice). Najprej je bila jama imenovana Tana della volpe (Lisičja luknja), znani pa sta bili le prvi dve jamski dvorani. Leta 1967 so v deževnem obdobju ugotovili, da je iz odprtine v steni močno pihalo. Kasnejša raziskovanja so privedla do ugotovitve, da se jama nadaljuje v sistem dvoran in rovov in je veliko bolj obsežnejša, kot je prvotno veljalo. Sega namreč 177,5 m globoko in njeno dno je le 10 m nad morsko gladino. Ko Timava zaradi obilnega dežja naraste, nastanejo na njenem dnu jezera, voda pa se lahko dvigne tudi do 30 metrov visoko.

Dodaj odgovor